Pohujšanje v dolini šentflorjanski

Režija: Vito Taufer

Obnovitev predstave iz sezone 2010/2011.

Premiera: 6. 3. 2011

PREDSTAVE

Torek / 10. 7. / 20:00 / Zgornja dvorana / Zaključeno

ZASEDBA

• Blaž Šef

  Krištof Kobar, imenovan Peter

• Uroš Kaurin

  Jacinta

• Dario Varga

  Župan

• Ivan Godnič

  Županja

• Ivan Peternelj

  Dacar

• Matej Recer

  Dacarka

• Ivan Rupnik

  Ekspeditorica

• Matija Vastl

  Učitelj Šviligoj

• Sandi Pavlin

  Notar

• Željko Hrs

  Štacunar

• Robert Prebil

  Štacunarka

• Boris Kos

  Cerkovnik

• Uroš Maček

  Popotnik

• Janja Majzelj

  Zlodej

USTVARJALCI

• Dramaturgija: Nebojša Pop-Tasić, Tomaž Toporišič
• Glasba: Andrej Goričar
• Kostumografija: Barbara Stupica
• Scenografija: Viktor Bernik
• Koreografija: Gregor Luštek, Rosana Hribar
• Lektorica: Mateja Dermelj
• Oblikovanje svetlobe: Matjaž Brišar
• Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič
• Oblikovanje maske: Barbara Pavlin, Empera3zz
• Asistentka dramaturgije: Anita Volčanjšek
• Vodja predstave: Janez Pavlovčič

OPIS

Danes, na začetku 21. stoletja, ko smo že prekoračili stoletnico nastanka te farse, Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski ostaja vznemirljivo zlasti zaradi svoje dionizičnosti in odprte oblike, hkrati pa zaradi izjemno natančnega seciranja psihopatologije slovenskega vsakdanjika, ki je lahko hkrati tisti Cankarjevega in našega prostora in časa, združenega v nemoči spervertiranega (neo)liberalizma in provincialnosti. Cankar je naš sodobnik, ker s svojo etiko in estetiko odzvanja v naših glavah zaradi temeljnosti vprašanj, ki si jih zastavlja, in živosti umetniških odgovorov, ki jih uteleša. Vito Taufer, veliki mojster avtorskega in živega gledališkega branja klasike, Cankarjevo »največjo hudobijo« o vrlih domoljubih šetflorjanskih, pretresenih nad »pohujšanjem«, ki se je »prikradlo«, utelešeno v nekdaj umetniku, zdaj razbojniku Petru in njegovi muzi Jacinti, na oder postavlja po eni strani poudarjeno realistično in skoraj do črke upošteva predlogo, po drugi strani pa poskrbi za odločilen odmik in vse vloge razen ene prepusti  moškim, kar postane »nepogrešljivo gonilna sila uprizoritve« (Zala Dobovšek, Delo), zaradi katere »nič ni, kot se zdi, ker je vse še bolj takšno, kot je« (Sonja Zlobko, Radio Študent).